Kajak, misli in rekord – drugi del

ali kako lahko z notranjo igro presežeš samega sebe

 

2. DEL

 

Prvi del članka najdeš tukaj.

Vabilo na 24 ur veslanja 2020 mi ni dalo miru.

Misli ja in ne so se mi podile po glavi, dokler nisem nekaj dni pred dogodkom sprejela odločitve: JA, grem in pa bom videla, kako bo.

Če bo šlo, super. Če ne… potem bom spala v avtomobilu. Morda mislite, da se hecam, ampak res sem imela vse spakirano tudi za to možnost 🙂

Ključno mi je bilo, da vem, da imam možnost izhoda, kadarkoli, in ne grem na silo zgolj na rezultat.

Rezultat mi ne bi pomenil ničesar, prav ničesar, če bi za seboj prinesel poškodbo ali izčrpanost, ki bi me ustavila za vse ostale aktivnosti.

 

In sem šla – tokrat s svojo pijačo (vodo in 100 % sadnim sokom), nekaj več frutabellami in se na vodo podala z isto opremo kot leto pred tem. 

Tokrat ni bilo več “povsem brez pričakovanj” … v sebi sem vedela, da se podajam naprej od lanskega rezultata, a koliko in kako je bila uganka.

 

Začelo se je . . . iz sončka v nevihto in točo

Kar se je začelo kot lep sončen dan, se je kmalu sprevrglo v nevihto s točo, ki je trajala cel prvi krog.

V kajaku sem sedela vsa premočena, oblečena zgolj v majico, ker je prej sijalo sonce. K sreči se je v naslednjih krogih majica le posušila in kmalu smo veslali po čistejši vodi.

Pozdravljala sem se s kajakaškimi kolegi, se srečevala z zmajevimi čolni z različnimi posadkami, videvala razne pare, družine, ki so se podali na svoj krog veslanja in popoldne je teklo. Prehitevali so nas navdušeni tekmovalci v mirnovodaških kajakih, ki so kot puščice leteli mimo, nekateri celo z ozvočenjem in glasbo… skratka, dogajalo se je.

Bolj kot se je spuščala noč in se je temnilo, vse redkeje sem koga srečala na vodi in gladina je postajala tišja.

Okoli tretje ure zjutraj je vse potihnilo.

 Na vodi smo bili hkrati le še dva ali trije kajakaši.

 Kljub veliko krogom za seboj in 13-14 ur veslanja, so mi zaveslaji lepo tekli, na trenutke še precej lepše kot tekom dneva.

Noč ima nekaj svojega v sebi.

A hkrati sem se veselila jutra in kakšnega žarka sonca, kajti postajalo je hladno. Temperatura je bila prenizka zgolj za majico, moja nenehna aktivnost je bila tista, ki me je držala kolikor toliko toplo.

Prišlo je jutro, a oblačno in rahlo deževno.

Med 8. in 9. uro je bilo najtežje – pa ne toliko zaradi fizičnega napora. Neprespana noč je naredila svoje. Na čase me je po nekaj sekund kar “zmanjkalo” in najrajši bi glavo prislonila na veslo in zaspala.

A se nisem vdala in tudi zaspanost je počasi izzvenela. 

Takrat sem vedela, da mi bo uspelo.

Vsekakor, da mi bo uspelo preseči lanski dosežek, a za koliko, je bilo vprašanje. Že sama misel, da je je lanski dosežek že “v žepu”, pa je bila tako navdihujoča, da mi je ostalo zgolj to, da veslam in vidim kaj bo.

 

Zaključila sem pri 30 krogih oz. 165 km

Se vam je že kdaj zgodilo, da je čas začel hitreje minevati, ko ste pred očmi imeli nek cilj?

Zadnje ure so mi prav nenavadno hitro minevale… še malo in zaveslala sem v zadnji krog. Preveslala sem 30 krogov, kar je 165 km. Izenačila sem dosedanji rekord tega dogodka, ki ga je v letu 2017 postavil Fedja Marušič in bila prva v skupnem seštevku.

Kaj je bilo ključno za ta dosežek? Notranja igra.

Uspelo mi je izenačiti rekord, praktično brez kajakaškega treninga pred tem dogodkom.

 Ja, veliko se gibljem in imam kar nekaj kondicije, rekreativno (za svoje veselje in brez števcev) veslam že dolgo, a ključna je bila NOTRANJA IGRA. To, kar sem počela s svojimi mislimi, kam sem usmerjala pozornost, kako sem ravnala s svojo energijo in zavestjo. To me je vodilo do rekorda.

 

Moj način je bil drugačen

Vem, da je moj uspeh precej zmotil nekatere kajakaše, ki trenirajo leta in leta.  Na komentarje, ki sem takrat jih dobila – kako sem jim “pokazala” ali jih “stresla”, bi odgovorila to: ne podcenjujem kajakašev, ki leta in leta trenirajo in so preveslali manj. Imajo en način, moj način pa je drugačen.

Razlika je, kako smo dosegli razdaljo: oni jo dosegajo predvsem s fizično močjo in treningom, jaz pa bolj z zavestjo in energijo- notranjo močjo, ki ni v mišicah.

Moj namen je bila predvsem preizkušnja sama sebe, seveda pa mi je “primerjava” s kajakaši dala velik dokaz moči tega, kar sama počnem.

Ključna pri vsem mi je notranja zmaga- to, da sem še toliko bolj ozavestila, koliko moči imam v sebi (ob trenutno res majhnih bicepsih).

Seveda sem bila utrujena (spala sem kar 13 ur), a naslednji dan sem bila OK. Pasalo mi je iti na sprehod in lahkoten tek v gozd, proti večeru sem celo sedla v slalomski kajak malo razmigat roke in ramena z veslanjem med vratci. Naslednje dni sem bila že na Šmarni gori, na Grmadi, šla sem na SUP – torej brez vsake izčrpanosti ali poškodbe in ja, to je zame prava zmaga.

Vsak ima lahko svojo zmago.

Ne glede na število krogov, razdaljo ali karkoli pri drugi dejavnosti. Zmago, da naredi korak naprej od tam, kjer misli, da je njegova “meja”. Za marsikoga je lahko zmaga že to, da zgolj sede v kajak in naredi morda pri 40 letih prve zaveslaje.

In dovolj je to. Za prvi korak je dovolj. Ključno pa je, da se zave, da je to njegova zmaga v tem trenutku, in se je veseli, tudi če je v primerjavi z drugimi videti še tako majhna.

In zakaj pišem o tem?

Ker je v tem veliko vzporednic, ki jih lahko potegnem med poslom, življenjem in mojim osebnim dosežkom v kajaku.

Kar sem implicirala med veslanjem, lahko prenesemo na praktično katerikoli področje našega življenja, tudi na posel.

 

 

In kakšni principi notranje igre so me pri tem veslanju najbolj podprli?

 

Vsak krog veslaj, kot da je prvi

Več krogov kot je za tabo, več je verjetnosti, da se prikradejo misli, da bi moral/-a biti utrujen/-a, da bi te moralo kaj boleti . . . ne vdaj se tem mislim; so le misli, vsak krog veslaj, kot da si ravno začel-a.

 

Razmišljaj le o tem krogu

Hitro se zgodi – sploh od začetka, da se ti zdi, da je ogromno še pred teboj. Take misli lahko vzamejo voljo, zato raje razmišljaj le o tem krogu, kako ga lahko čim bolje odveslaš in prideš na cilj dobre volje… nato se boš že tam odločal-a kako naprej.

 

Ni razloga za slabo voljo

Prišel/-la si na zabavo in preizkušnjo, razloga za slabo voljo ni! Poišči, kaj te lahko v danem trenutku veseli. Uživaj v trenutku, v opazovanju tega, kar se dogaja.

 

Ni “pravilnega načina” veslanja

Ko dolgo veslaš, menjaš položaje in se prilagajaš moči svojega telesa. Sproti se sprašuj, kateri način ti ta trenutek ustreza, spreminjaj, prilagajaj. Ni “pravilnega” ali “napačnega” načina, tudi če z brega kdo meni drugače.

 

Odklopi misli, ki bi te zavirale

Če imaš mastne roke, je težje veslati, ker veslo drsi po rokah… ja, toda, ko pride do tega (ker spotoma poješ nekaj mastnega), je to pač dana situacija. Odklopi, da je težje in le najdi način, ko te to ne moti.

 

Res potrebuješ pavzo ali meniš, da bi jo moral-a potrebovati

Večina pač meni tako in tudi sama sem opazovala – res potrebujem pavzo, ali zgolj menim, da je že čas, da bi jo morala potrebovati? Morda ti pavza da potrebno regeneracijo, morda te pa le zaustavi. Opazuj se in se sprašuj, ne sledi “napisanim” konceptom.

 

Napetost zaradi “konkurence”

Nimaš konkurence! Si sam-a svoja konkurenca, na poti doseganja svojega uspeha, ostali so tvoji sopotniki s podobnim izzivom. Osredotoči se nase – hitrost drugega je lahko zate lepa spodbuda, nikakor pa je ne glej kot oviro.