Tim je energijo usmerjal v prikrivanje napak, namesto priznavanja in iskanja rešitev

Na team buildingu se večkrat zgodi, da kljub predhodnemu sporočilu, da je to neke vrste izobraževalni dogodek, usposabljanje in ne zgolj športni dan ali zabava, pridejo udeleženci naravnani tako, kot da so prišli le na zabavo. 

Čudi me ne, saj je veliko dogodkov imenovanih “team building” bolj namenjenih srečanju, druženju in zabavi, ne pa konkretnim spodbudam razvoja ekipe. 

Z udeleženci tako v začetku ponovno spregovorimo o tem, kakšen je resnično namen našega dogodka in praktičnih vaj – da so vaje sicer zabavne, igrive, a vendar ne zgolj same sebi v namen temveč so prav vaje naše orodje za spoznavanje dinamik delovanja tima in hkrati orodje za prepoznavanje kaj se dogaja v timu in kakšne so možnosti za izboljšanje delovanja tima. 

Prepričevali so me, da sem narobe videla

Tako smo tudi imeli srečanje z ekipo, s katero smo se od začetka jasno pogovorili, čemu praktične vaje, kakšen je njihov namen in za začetek so lepo sodelovali. Kmalu se je pri eni vaj pojavilo, da so naredili nekaj napak, na katere sem jih opozorila, a vseeno so želeli naprej – kot da je vse OK. Ponovno sem opozorila in napake so prikrivali ter me celo prepričevali, da sem narobe videla, da ni bilo tako. Celotna ekipa se je združeno postavila za to, da so dobro opravili skupno nalogo in vztrajala, da gremo naprej. 

V tistem trenutku sem začutila, da vztrajanje pri svojem ne bo premaknilo pogovora in sem jih pustila naprej. Že takoj v naslednji vaji se je situacija na drug način ponovila. Znova se niso dovolj dogovorili in izpeljali vajo izven začrtanih okvirov, ter vključevali tudi tisto, kar sem vnaprej rekla, da ni dovoljeno. In znova so me prepričevali, da je vse OK, da so oni vajo dobro izvedli in da nima smisla se o tem pogovarjati, oni so ja dober tim in želeli, da vidim kako so dobri, ko držijo skupaj. Malo se je mudilo na kosilo, zato smo s pogovorom prekinili in pri kosilu vse skupaj spustili.

Ko nekaj kriči po pozornosti, se izraža v različnih oblikah

Po kosilu sem “za ogrevanje” postavila kratko hitro vajo – a ko nekaj kriči po pozornosti, ne da miru. Ponovno se je pojavilo, da so napako njihovega člana prikrili – in če sem želela oceniti igro po pravilih – kot ekipa, zaradi napeke tega člana, niso uspeli. In ponovno so se postavili zanj. 

Takrat sem jih ustavila in jim povedala, da so kot ekipa dobri, povezani in je res dobro, da se med seboj spodbujajo in držijo skupaj, pa vendar, ko pride do napake, si je ne dovolijo priznati in si ne dajo niti priložnosti pogledati, čemu je do nje prišlo in je odpraviti.

Spoznanje, prepoznanje, priznanje

Nastala je tišina. Eden je rekel – samo res. Res to delamo. Dve sodelavki sta ga takoj želeli utišati, pa ju je ustavil – res to delamo. Kar poglejmo si X projekt – zakaj se je naročnik pritožil – zakaj smo z njim še vedno v sporu? In zakaj smo izgubili drugo večjo stranko. Pridružil se mu je sodelavec in rekel – pa to sem vam že zdavnaj hotel povedati, pa ste me utišali. Pogovor se je vil naprej v smeri vse večjega priznavanja kaj se dogaja in v nekem trenutku sem zaznala, da jih moja prisotnost lahko zadržuje, da bi si povedali kar resnično mislijo in govorili o konkretnih projektih in imenih. Vprašala sem, če je bolje, da jim dam 20 minut prosto za pogovor in veseli so bili, a želeli, da sem nekje blizu in da me bodo poklicali, ko bo čas. 

Umaknila sem se, da jih nisem slišala in pustila, da so se pogovarjali. Po nekaj časa so prišli pome in me prosili za odmor, dva iz ekipe pa sta pristopila k meni in mi povedala, da sem dregnila v njihovo bolečo točko, a da je bilo potrebno. 

Razpletenje pri vajah in razpletanje situacij pri delu

Srečanje smo nadaljevali na temo napak, priznavanja in vrednosti napak, hkrati pa tudi spregovorili, kako odslej naprej in kaj s situacijami, kjer se da določene napake še popraviti. Sami so se dogovorili za nekaj takojšnjih korakov, ki jih bodo naredili pri naročnikih, kjer se je zapletalo in ugotovili, da jih prav dosti ne bo stalo, prineslo pa bo k zaupanju naročnikov do njih. 

Skrbelo jih je, kako bodo situacijo predstavili direktorju – ki takrat ni bil prisoten.  Spodbudila sem jih, da so stopili skupaj in se prediskutirali možnosti ter našli sami način da mu sporočijo. Načrt so si zastavili, me prosili še za mnenje in nekaj pogovora o tem. 

Ostalo nam je še nekaj časa in postavila sme jim še zadnjo vajo. K njej so pristopili drugače kot doslej, bolj pozorno, se bolj opozarjali in vajo uspešno izvedli – ter me na koncu vprašali -”A smo ti zdaj pokazali, da smo se naučili?”. So mi, in sebi – drug drugemu še bolj.

Prebojno spoznanje za vse, težko, a vodilo je v konstruktivno smer

Ob zaključku, ko smo podelili spoznanja, so se kar drug za drugim strinjali, da je bila to – kako skupaj prikrivajo napake in drug drugega ob tem podpirajo, prebojno spoznanje za vse, in še povedali svoje vsak svoje vidike in poglede na situacije. 

Kasneje sem se slišala z enim njih – ki je bil neformalni vodja te ekipe, in sporočil je, da se na kolegijih bolj odprto pogovarjajo o vsem kaj se dogaja. Da je naše srečanje spodbudilo še kar nekaj težjih poovorov, a gre vse v pravo – konstruktivno in bolj odkrito smer. 

Hkrati je povedal, da so uspeli direktorju povedati in da je se direktor celo oddahnil. Za situacije je vedel, a ker so bili uspešni in je videl, da drug drugega tako podpirajo in zagovarjajo, si v to ni upal drezati. Z menoj se vseeno ni utegnil sestati, menil je, da je dovolj, kar smo naredili z ekipo in mi to sporočil kar preko tega “neformalnega vodje”.

Želite več učinkovitosti in zadovoljstva pri delu?

Ste za krajši  1:1 posvet (on-line) o vašem podjetju, timih in izzivih ter ugotoviti, kako in s kakšnimi koraki bi lahko k temu pristopili?

Na posvet se lahko prijavite če:

*Lahko tudi, če ste vodja tima ali vodja HR in iščete  iščete poti za izboljšanje  delovanja tima / timov pri delu; v tem primeru se bomo pogovorili, kakšne so vaše možnosti.

Z oddajo obrazca se strinjate, da bomo vaše podatke hranili v skladu z našo politiko varovanja osebnih podatkov