Kajak, misli in rekord – prvi del

ali kako lahko z notranjo igro presežeš samega sebe

 

1. DEL

 

Leta 2020, sem si na 24 urnem dobrodelnem veslanju po Ljubljanici priveslala rekord! V 24 urah veslanja po Ljubljanici od vseh udeležencev dosegla največ preveslanih krogov in kilometrov (30 krogov, kar je naneslo kar 165km) ter hkrati izenačila dotedanji rekord v preveslanih kilometrih.

Zakaj je to poseben dosežek? Ker mi je to uspelo praktično brez posebnih priprav ali treninga. Ja, v pol leta pred dogodkom sem le nekajkrat sedla v kajak – za kratko rekreacijo na brzicah Save.

Sedaj se verjetno že sprašujete, kako mi je to uspelo. Berite dalje 🙂

 

Zaveslala bom v novo leto svojega življenja!

Pravzaprav se je vse začelo leto poprej.

Junija 2019 – 3 dni pred mojim rojstnim dnevom – sem ugotovila, da je organizirano 24-urno veslanje za dober namen ravno na pred-dan in dan mojega rojstnega dne. Kaj boljšega! Ker rada veslam, sem se- malo za hec, malo za res- odločila, da bom v rojstni dan kar zaveslala in s tem hkrati naredila še nekaj dobrega za otroke.

Na vodo sem se podala na lepo sončno popoldne, malo po četrti uri. Nameravala sem veslati do polnoči, nato pa nazdraviti, odspati par kitic in zjutraj še malo veslati.

To je bil moj plan.

Pa me je potegnilo. Veslanje je ravno ponoči postalo najbolj prijetno. Nič me še ni vleklo s čolna in sem si rekla: bom nadaljevala, kar bo, pa bo. In sem veslala…in veslala…noč se je počasi prevesila v jutro in takrat mi je v glavo šinila ideja: »Kaj pa, če bi odveslala kar vseh 24 ur?«

No, zakaj pa ne. Tako, sem malo pred 16. uro končala 26. krog, kar je naneslo 143km.

Zadovoljna sem bila, vsekakor. Presegla sem vsa svoja pričakovanja.

Če bi me prej vprašali, koliko lahko preveslam v 24 urah, bi rekla, da okoli 80km, na dober dan morda 90.

Najbolj sem bila presenečena nad samo spontanostjo – šla sem brez priprave; verjeli ali ne, sem s kajaka pred štartom še brisala prah.

Kaj je bila tista ključna stvar, ki mi je pomagala do tega dosežka?

Notranja igra.

Kaj počnem s svojimi mislimi, kam jih usmerjam, čemu namenjam pozornost in energijo.

In ja, uspelo mi je! Uspelo mi je priti preseči vsa svoja pričakovanja in ocene o tem, kaj zmorem.

V resnici mi rezultat niti ni bil pomemben. Ključno mi je bilo – kar mi je tudi sicer, pri vsakem športnem izzivu- da zaključim zdrava, v dobri formi, brez poškodb (žulji niso všteti) in zmerno utrujena.

 Naslednji dan sem hčerko pospremila na kajakaško tekmovanje v Solkan in se povzpela še na Sabotin. Ne sicer v nekem hitrem tempu, lahkotno, a povsem brez težav. Takrat sem dojela, da ja, to je res zmaga.

 

Veslanje, ki je usmerilo moje leto

Ta dosežek mi je dalo veliko uvidov in lahko bi celo rekla, usmerilo moje leto, kajti bolj kot vsa leta doslej sem se zavedala, koliko skritih moči imam v sebi, koliko več zmorem, kot menim in to še naprej raziskovala.

Že sicer je to moje področje, a bolj kot vsa leta doslej sem raziskovala in se poglabljala v področje zavesti, energije, moči naših misli, prepričanj in to preizkušala tako in drugače.

Leto je šlo naokoli in dobila sem povabilo na 24 ur veslanja 2020.

…Uff, da bi ponovila? Nisem bila prepričana. Predpriprav praktično ni bilo – no, 2x sem res sedla v svoj zeleni Marlyn in enkrat v mirnovodaški čoln… preveslala skupno v vsej sezoni približno toliko kot tekmovalci na treningih v enem tednu ali morda 10 dneh, roke sem imela verjetno še tanjše kot leto prej.

Pa sem se spraševala – se podam v to? Lani je bilo tako spontano, letos… letos že vem, kaj zmorem in vem tudi, da zmorem še. Pa vseeno, a grem res v to? Se podam še naprej, naprej od tistega, kar je bilo že lani daleč onkraj vseh mojih pričakovanj?

Več pa v drugem delu zapisa, ki ga najdeš tukaj 😉